Zgodovinski okvir
Za globlje razumevanje potenciala nevtralne, demilitarizirane in samostojne države kot Svobodo tržaško ozemlje, je potrebno upoštevati zgodovinski okvir ter, predvsem, spremembe mednarodne geopolitične situacije od ustanovitve STO-ja (t.j. leta 1947) do časa prehoda na italijansko ter jugoslovansko začasno upravo leta 1954.
Leta 1947 se z uveljavitvijo Pariške mirovne pogodbe tudi formalno zaključi druga svetovna vojna, ki je divjala šest dolgih let ter neizbrisno spremenila morfologijo Evrope, ki je bila tedaj ločena na dva si antagonistična bloka: na Vzhodu Sovjetska Zveza z državami Kominterna, na Zahodu pa Amerika in njene satelitne države. Pravilno je nekdo rekel, da je propad fašizmov neposredno pripomogel k tej ločitvi sveta. Fašistične države – v prvi vrsti Nemčija in Italija, v manjši meri pa tudi Španija – so namreč delovale prav kot “tampon države”, ter začasno zaustavljale latentno trenje med komunisti in Zahodom, ki je prej ali slej moralo vidno izbruhniti, čeprav je začetno “ameriški model” bil zgled komunistom, toliko da je sam Stalin dejal, da je združitev ameriškega kalupa ter revolucionarnega duha definicija popolnega in bojevitega leninista.
Ne glede na to, pa je začetek hladne vojne (ki bo dosegla vrhunec dvajset let kasneje s kubansko raketno krizo ter z gradnjo berlinskega zidu) dokončno ukinil katerokoli možnost pogajanja med državami nasprotujočih blokov. Do preobrata je v naših krajih prišlo leta 1948, kadar je sapor med Titom in Stalinom privedel do izgona Jugoslavije iz Kominterna: takrat je prišel na dan strateški potecial STO-ja, ki je takrat bil pod angleško-ameriško upravo. STO se je namreč izkazal za uporabno sredstvo, s pomočjo katerega je Amerika lahko pridobila politično influenco na Jugoslavijo, ki je od takrat prišla pod ekonomski in politični vpliv Amerike.
STO je torej že od samega začetka delovalo kot sredstvo, ne pa kot cilj: če bi prišlo do efektivne ustanovitve države, bi le-ta nemudoma izgubila celotni strateški pomen, ker bi neizogibno “odprla vrata” trgovanju z državami nasprotnega komunističnega bloka (čemu se je Zahod hotel izogniti na vse možne načine). Res je, da je prav Sovjetska Zveza bila tista država, ki je najbolj težila k efektivni ustanovitvi STO-ja, saj je leta 1953 celo predlagala švicarskega polkovnika Hermanna Flückigerja za guvernerja. Leto zatem je “tržaško vprašanje” bilo “rešeno” s prehodom na italijansko ter jugoslovansko začasno upravo (o tem smo govorili tukaj).
Obdobje liberalizma
Leto 1989 je v zgodovino označilo zmago kapitalizma ter poraz socializma. S propadom Sovjetske Zveze leta 1991 je svobodni trg začel pronicati tudi v države, ki so bile nekdaj članice komunističnega bloka. Prav v tistih letih je kapitalizem močno narasel, ker so se s pomočjo svobodnega trga krepko povečale privatizacije: lahko rečemo, da je takrat kapital nadomestil državo. Politika začenja služiti zgolj ekonomskim interesom, kar privede posledično do nove tipologije politika-podjetnika, ki ima v Italiji najpomembnejšega predstavnika: Silvija Berlusconija. Jugoslavija propade v desetletju krvavih vojn, ki dosežejo višek z bombardiranjem Srbije s strani zveze NATO leta 1999. Ameriški imperij se širi vse do Iraka, Afganistana in Libije. Pride na dan problem terorizma, čeprav je bil ta večkrat nalašč ustvarjen.
Unipolarni svet začenja križarski pohod proti terorizmu, pod kliko ZDA: po dvajsetih letih neuspešnih vojaških operacij v Afganistanu, se predsednik Trump odloči za postopno zapustitev države.
Današnja situacija
Sedanje geopolitične razmere so zelo podobne razmeram pred sedemdesetimi leti. Z začetkom posebne vojaške operacije v Ukrajini, 24. februarja 2022, je Rusija ponovno obravnavana kot sovražna država, podvržena strogim sankcijam iz strani vseh evropskih držav (z nekaterimi razliki zakar se tiče Avstrije), pa tudi skoraj popolnemu embargu. Posledice sankcij se negativno vračajo na Evropo samo, in so razvidne v vedno večiji inflaciji, predvsem zaradi naraščanja cen surovin (predvsem energije). Začetek voje v Ukrajini pa je treba razumeti kot začetek nove reorganizacije geopolitičnih dinamik med državami. Vzpon nekdanjih držav tretjega sveta, zdaj BRICS (akronim za Brazilija – Rusija – Indija – Kitajska – Južna Afrika), bo lahko kljuboval ameriški hegemoniji in jo omejil, po več kot tridesetih letih nesporne dominacije le-te. Kitajska tehnologija že leta tekmuje z ameriško, poleg tega, da je treba upoštevati tudi iransko tehnologijo, in to predvsem na vojaškem področju – v zadnjih mesecih tudi Iran namreč razmišlja za vstop v BRICS.(I)
Katera je vloga Svobodnega Tržaškega Ozemlja?
Vloga demilitarizirane, nevtralne in suverene države, kot je STO, je odločilna, ker bi Trst deloval kot pravi geopolitični “center”, ki bi povezoval oba “svetova”, Ameriko na zahodu ter države BRICS-a. STO bi imelo med drugim ključno vlogo pri preprečevanju nove hladne vojne med BRICS-om in Zahodom, ki bi danes lahko zlahka imela katastrofalne posledice.
Neuspeh prostega trga je danes merljiv v onesnaževanju okolja, prekarnem in slabo plačanem delu, izčrpanosti materialov, pa tudi v novem tehnološkem suženjstvu surovin, ki prizadene najrevnejše države, kjer se pogosto izkorišča otroško delo v rudnikih redkih kovin, ki so potrebne za zahodni tehnološki razvoj. (II)
Potreba po prehodu na načrtovano gospodarstvo je danes jasna predpostavka, za dosego tega pa je potrebna vzpostavitev bolj uravnoteženih mednarodnih razmerij, ki ne morejo biti unipolarna ter podvržena hegemoniji ene same velesile.
Zaradi zgodovinskih okoliščin in predvsem zaradi posebnih ustavnih značilnosti, bi STO lahko imelo tudi aktivno vlogo za mirovna pogajanja med Ukrajino in Rusijo.
Opombe
(I) Iran applies to join BRICS group of emerging countries | Business and Economy News | Al Jazeera
(II) Report RAI o rudnikih koltana: Nelle miniere dove nascono gli smartphone – Nemo – Nessuno Escluso 25/05/2017 – YouTube