Prva italijanska uprava cone A, med nostalgičnimi fašisti in despotskimi metodami

Z uveljavitvijo Londonskega sporazuma je bila Italiji podeljena začasna civilna uprava cone A Svobodnega Tržaškega Ozemlja, medtem ko je Jugoslavija pridobila administracijo cone B. Italijanski upravni organi so hitro začeli proces postopnega približevanja prejšnjih ustanov, ki so delovale med združeno ameriško in britansko upravo – proces približevanja ustanovam iz Italije je v resnici počel že leta 1952, kadar so italijanski uradniki začeli sodelovanje z ameriškimi in angleškimi organi pri upravi Trsta. Mešana italijansko-zavezniška uprava pa se je takoj izkazala za neučinkovito, kar je ponovno prepričalo zaveznike za dokončno rešitev tržaškega vprašanja, s podelitvijo administracije italijanski državi.

Italija je proces povezovanja politično-administrativnih lokalnih organov z državnimi organi opravila po centralističnem kalupu prejšnje monarhične in fašistične ureditve, ki je upošteval določeno število komisarjev, ki so delovali lokalno. Proces „normalizacije“ – tako je bil tudi javno imenovan – je med drugim upošteval kontrolo opozicije (predvsem levičarske), nevtralizacijo delavskega gibanja ter zaustavljanje in odložitev reform, ki jih je sama ustava zagotavljala.

Tako urejena upravna ureditev je dovolila, da se na novo aplicira fašistični zakon o javni varnosti iz leta 1931, poleg cele vrste diskriminacij in celo političnih vložitev oseb, ki so bile vpletene v kazniva dejanja, med katerimi so se štele celo globe pridobljene za časa avstrijske uprave – za tem je bil apliciran zakon Scelba, ki je izključil volilno pravico osebam, ki so bile vpletene v take vrste „zločinov“.

Italijanska uprava je v Trst odposlala celo vrsto policistov, ki so bili blizu fašističnim idejam, če že niso neposredno sodelovali s prejšnjim režimom. Primerov je nešteto, med katerimi izpadajo kvestor Carmelo Marzano, poleg Mangana, Grappona, Guide itd. Eden naslednikov Marzana je De Nozza, ki bo za tem imenovan za odgovornega specialnega oddelka politične policije, z nalogami zaupnega informiranja, politične vložitve, poštnih in telefonskih prestrezanj itd. – vse to bo kasneje privedlo do ustanovitve državne obveščevanje agencije SIFAR, za katero bo odgovoren general De Lorenzo. Naselitev fašistično usmerjenih oseb znotraj upravnih organov je neizogibno privedlo do naklonitve desničarskim strankam, predvsem italijanskega socialnega gibanja (MSI). Simpatija italijanske uprave za pretekli režim je privedla do epizod hude diskriminacije in nepoštenosti, med katerimi štejemo aretacijo partizana Igorja Dekleve ter podelitev bronaste medalje vojnemu zločincu Gaetanu Collottiju, ki je imel vodilno vlogo pri upravi specijalnega policijskega inšpektorata za Julijsko Krajno, ki je tesno sodeloval z nemškimi enotami S.S.

Na eni strani Igor Dekleva – kateremu so nacisti uničili družino – je bil obsojen umora ker je med nemško okupacijo ubil podčasnika policije, da bi uidal samemu inšpektoratu, na drugi pa Collotti, – služabnik nacistov ki je večkrat toliko mučil ujetnike, da so bili premorani priznati zločine, za katere niso dejansko bili krivi(I) – kateremu je bila podeljena bronasta medalja ker je leta 1943 nevtraliziral skupino slovenskih partizanov v okolici Gorice.

Čeprav so sodniki na koncu odpustili Deklevo, bo ta v prihodnjih letih imel grožne težave za pridobitev italijanske državljanosti, ki mu bo cel čas preklicana. Čeprav je bil poročen z italijansko državljanko, je v mladosti študiral na italijanski univerzi ter je osemindvajset let živel v Trstu, je prošnja za državljanstvo iz leta 1970 imela negativen izid. Živel je kot oseba brez državljanstva več let, italijansko državljanstvo pa mu je bilo podeljeno šele leta 1985, glede na zakon iz leta 1983, ki je zagotavljal državljanstvo tujcem, ki so poročili italijansko državljanko.

Ne glede na proteste raznih društev in institucij – med katerimi celo tržaški občinski svet(II) – je ministerstvo za obrambo ne upoštevalo zahtev, ter pustilo Collottiju priznanje češ, da je pokojnemu nemogoče preklicati priznanja – do danes se stanje ni spremenilo.

«Collottijeva banda», slika iy leta 1944. V centru Gaetano Collotti. (Vir: Wikipedija Italija)

Note

(I) Kot primer takratnih grozot vzamemo pričevanje ženske, ujetnice inšpektorata:

” Istega dne so me popolnoma slekli v Collottijevi pisarni ter me pretepli z železnimi palicami in brcali. Več kot eno uro so me brutalno pretepali in večkrat sem se onesvestila. 27. maja 1943 so me spet slekli, dali na mučilnico in me surovo pretepli s pendrekom. Žgali so me s cigaretami in cigarami na podplatah in tudi proti naravi ter mi s pinceto eno za drugo pulili sramne dlake. Tudi na dojkah so mi povzročali opekline s prižganimi cigaretami […] Ko mi je Ribaudo hotel dati gumijasto cevko v usta, ker sem imela zaprta usta, mi je z udarcem cevke zlomil tri zobe. “

(II) Na tržaškem mestnem svetu je bila zabeležena soglasna obsodba, pravzaprav je bil dogodek ostro komentiran in obsojen s strani eksponenta P.S.D.I. Giovannija Paladina, pa tudi svetnikov P.C.I., P.S.I. ter Slovenske ljudske fronte. Tiskovni predstavnik novoustanovljene Radikalne stranke prof. Francesco Collotti je pozval, naj se obsodbo odločno posreduje pri vladi, predlog je sprejel podžupan Visintin iz D.C., ter posredoval ministrstvu za obrambo. Časopis Il Piccolo (z dobro znanimi nacionalističnimi težnjami) je omalovaževal ali – še huje – zasmehoval dejstva, ter na svoji satirični strani La Cittadella (ki je izhajala vsak ponedeljek) trdil, da je Collotti svoje grehe plačal že z življenjem, ter obsojal odnos nekaterih strank do ministrstva ceš, je bil pristranski, saj so moškemu priznali le pogum.

Gradivo za ta članek je bilo vzeto iz poglavja “L’amministrazione italiana” knjige Nazionalismo e neofascismo nella lotta politica al confine orientale 1945-75 regionalnega inštituta za zgodovino osvobodilnega gibanja v Furlaniji – Julijski krajini (Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli – Venezia Giulia).

/ 5
Thanks for voting!