Antonio de Giuliani se je rodil leta 1755 v Trstu. Izhajal je iz lokalne aristokratske družine, ki je, kot posledica reform Marije Terezije, doživljala hiter upad. Pripadnost stari aristokraciji ter doživljanje njenega postopnega propada bosta globoko vplivala na Giulianijevo filozofsko vizijo sveta, ki je začetno bila osredotočena na Wohlfartsstaat, od katere pa se je Giuliani kmalu oddaljil, ter težil bolj k ideji “urejenega razvoja”, v spoštovanju naravnih virov.
Čeprav je družina imela ekonomske težave, je Giuliani uspel dokončati študij ter se vpisati na pravno fakulteto na Dunaju. Njegovo mladost so med drugim zaznamovala dela Herderja in Wielanda, pa tudi in predvsem filozofije Montesquieia, Rousseaua in Locka. Po zaključeni fakulteti, leta 1780, se je Giuliani vrnil spet v Trst, kjer se je začel ukvarjati z raznovrstnimi dejavnostmi: vstopil je v prostozidarstvo, vpoklican je bil v aristokratsko združenje, pridobil je službo pri uradu za deželno sodbo, od katere bo odstopil leta 1784. Istočasno pa je napisal kratko brošuro o potencialnem razvoju tržaškega pristanišča (z naslovom Riflessioni politiche sopra il prospetto attuale della città di Trieste), ter jo odposlal direktno avstrijskemu cesarju Jožefu II. Cesar je delo toliko cenil, da je za tem naročil Giulianiju naj si preštudira delovanje drugih pristanišč okoli po Evropi. Giuliani je cele dve leti potoval po Evropi (od 1785 do 1787), ter opisoval delovanje pristanišč drugih držav. Leta 1787 se je vrnil v Trst, ker je med tem moral poravnati dolg državne blagajne. Istočasno se je s cesarjem pogajal za projekt razvoja mesta, ter celo pridobil odobritev, ki pa je takoj pošla s smrtjo cesarja. Prestolonaslednik Leopold II je imel namreč bolj konservativni politični pogled od prejšnjega cesarja, ter ni maral velikih sprememb infrastrukture mesta. Ne glede na to pa je Giuliani spet potoval za cesarja, tokrat pa ne v zunanjost, pač pa znotraj samega cesarstva, ter deloval kot pravi svetovalec “na terenu”. V tem času je dokončal njegovo najpomembnejše delo, La vertigine attuale dell’Europa, kjer je opisal njegov dokončni politični in filozofski pogled na svet, ki je slonel na urejeni ter delujoči državi. Giuliani je namreč trdil, da je bolj pomembno učinkovito delovanje države kot pa goli materialni napredek in kapitalizem, ki popači človeka ker ga obravnava kot zgolj mrzlega izvajalca produktivnega procesa. Giuliani se zaveda, da se v kapitalistično urejeni družbi dogaja neke vrste nihalno gibanje od najvišjega napredka do najnižje dekadence. Kadar človek – in tako tudi država – doseže točko najvišjega razvoja in napredka se neizogibno začenja vpad: točka največjega napredka vsebuje v bistvu že v sebi seme prihodnjega propada. Giuliani hoče na vsak način prepričati cesarja, naj ne sledi razvojnim kalupom drugih “naprednih” držav, ker se preveč osredotočajo na ekonomski ter materialni napredek na pram urejene ter delujoče države.
Časi pa so se spremenili in neutrudni potovalec, svetovalec, človek, ki je pridobil spoštovanje cesarja, se mora vdati pred neustavljivim kapitalističnim razvojem. Giuliani je umrl skoraj pozabljen 30 junija 1835; na njegovem pogrebu je prišel edini prijatelj ter nekaj kmetov iz vasi, ki so ga pospremili do grobnice, v okolici katinarske cerkve, na tržaškem Krasu.
