Takoj po zaključku druge svetovne vojne je v Italiji počelo delovanje več skrivnih oboroženih skupin, ki so za cilj postavile “pripravo na proletarsko revolucijo”. «Apparato» – tako so člani imenovali organizacijo – je sledil ukazom italijanske komunistične partije (PCI), čeprav neuradno. Podatkov glede oboroženosti, priprave in planov teh skupin ni, čeprav je znano, da so le-te sestavljali «navadni» ljudje, delavci in kmeti, ki so na ta ali oni način uspeli organizirati skupine. Dokument s petsto sedmimi imeni morebitnih članov organizacije – med katerimi se šteje tudi dva tržačanska periferična voditelja komunistične partije – je pripravila italijanska obveščevalna služba v teku sedemdesetih let ter ga posredovala sodnikom leta 1992.
Skrivno organizacijo komunistične partije so v dokumentu označili kot “skrito sovražno paravojaško organizacijo, razporejeno na ozemlju italijanske države”. Obstoj te organizacije je bil posredno potrjen s strani bivšega tajnika tržaškega sedeža komunistične partije Rodolfa Ursica, ki je dejal, da je znotraj tržaške komunistične partije deloval posebni oddelek za vohunstvo in druge podobne dejavnosti.
Organizacija “Stay Behind”, navadno znana kot GLADIO, je zaradi vsega tega načrtovala napad sedeža tržaške partije (načrt je vključeval celo izstrelitev osmih bomb), v sklopu načrtovane operacije «Delfino», ki je obsegala simulacijo napada-protinapada na meji z Jugoslavijo s ciljem vzpostavitve učinkovitega vojaškega odgovora v primeru napada s strani komunističnega bloka. Operacija «Delfino» je potekala med 15. in 28. aprilom 1966, prav hkrati, ko se je v Trstu izvrševala velika protesta zaradi zaprtja ladjedelnice S. Marco o kateri smo govorili tukaj. Simulacija je obsegala aktivacijo protinapadnih skupin – poleg možnosti neposrednega posega ameriške “Special force” – s ciljem vložitve upornikov. Bivši predsednik odbora za obrambo Falco Accame je v devetdesetih letih razkril da je podobna operacija potekala v “prvem letu” – t.j 1965 – čeprav je imela kot cilj zaščito infrastruktur kot so železnice in vojašnice. Glede operacije «Delfino» pa je dejal, da je bil napad na sedež partije upravičen, v primeru, da je ta bila odgovorna pri upravi in koordinaciji upora, katerega so protinapadne skupine morale ugašati.
Organizacija GLADIO je v pričakovanju operacije že leta zbirala osebne podatke raznih oseb, poleg tega, da je vso pošto, ki je prihajala iz komunističnega bloka, kontrolirala policija. Vsa pošta iz vzhodnega bloka (predvsem iz Moskve, Budimpešte in Sofie), ki je zjutraj prihajala z vlakom iz Ljubljane, je bila najprej razvrščena nato pa je prešla skozi posebni policijski oddelek, namenjen kontroli: tukaj je večkrat ostala cel dan, zaradi tega je pogosto dobila žig z datumom naslednjega dne.
Vse to se je dogajalo brez posebnih pooblastil, kar je za «demokratično» državo seveda neobičajno, poleg tega, da je nezakonito.
Note
Gradivo za ta članek je bilo vzeto iz poglavja “L’assalto ai ‘cospiratori’ del PCI” knjige Passaggio a Nordest Silvia Maranzana. Prvotni citat je vzet iz besedila simulacije operacije Delfino, objavljeno na Agorà (urednik: Roberto Cicciomessere) 11. decembra 1991.