Italijanska propaganda uči, da se je Trst vrnil Italiji 26. oktobra 1954. leta. Velik ponos “domačih” Italijanskih nacionalistov, ki so preko zločinov, kulturnega etnocida Slovencev in laži uspešno italijanizirali to zemljo. Resnica pa je zelo drugačna.
Italija je dokončno izgubila suverenost nad Svobodnim Tržaškim Ozemljem z 21. členom Pariške mirovne pogodbe 15. septembra leta 1947. Države, ki so pogodbo podpisale, niso je nikoli ratificirale, zato je po mednarodnem pravu še totalno v veljavi.
Londonski Sporazum, ki je prišel v veljavnost 26. oktobra leta 1954, ne daje suverenosti cone B STO-ja Italiji, ampak poda samo začasno civilno administracijo italijanski vladi.
Londonski Sporazum v resnici le potrjuje pravne dolžnosti držav, ki so pogodbo podpisale. Italija in Jugoslavija sta le pridobili dolžnost administracije in branitve pravnega reda STO-ja. Italijanska in Jugoslovanska vlada sta imeli vlogo apliciranja pariške mirovne pogodbe.
Kot dokaz upoštevamo odlok predsednika Einaudija v uradnem listu italijanske republike iz 27. oktobra leta 1954: “Prefekt doktor Giovanni Palamara je imenovan vladni komisar, (…) za Svobodno Tržaško Ozemlje pod odgovornostjo italijanske vlade.”
Drugi dokaz proti anahronističnim teorijam Italijanskih nacionalistov je odlok Uradnega Vladnega Komisarja Palmara: “V Tržaškem ozemlju pod odgovornostjo Italijanske vlade bodo naprej veljali zakoni in pravni red veljavni v STO-ju”
Propagandisti trdijo da “STO ni nikoli obstajal” in da pariška mirovna pogodba “ni nikoli bila aplicirana”, ampak dokaz njihovih lažji dobimo prav v njihovih dokumentih. Zgodovino so zmanipulirali ter jo na novo napisali in administracijsko menjavo podali kot “vrnitev” Trsta italijanski domovini. STO je takrat bilo zelo nevarno za ameriški svetovni red, prav zaradi mednarodne proste luke, ki bi zagotavljala trgovanje s katerokoli državo. Leta 1954 kot danes je Trst predragocena ekonomska in geopolitična kolonija.
Adam Bark