Kadar je MSI navijal za STO

Vemo, da so za politiko značilne akrobatične spremembe in odmevna zanikanja. Zgodovina je na drugi strani nasploh linearna, kot lahko izgleda zanamcem, marveč je sestavljena iz subtilnega ravnovesja, ki ga lahko povsem razumejo samo tisti, ki so neki dogodek dejansko doživeli. Zaradi tega, tisto, kar lahko na prvi pogled izgleda bleščeče jasno, se potem zakomplicira in zamegli. Prav ta proces opazimo, kadar se seznanimo z dogodki, ki so sledili podpisu vprašljivega osimskega sporazuma, ki je uredil – vsaj za državno propagando – dokončno razdelitev Svobodnega tržaškega ozemlja med Italijo in Jugoslavijo. 

Ob koncu Šestdesetih let prejšnjega stoletja, kadar je Jugoslavija imela ključno vlogo med t.i. neuvrščenimi državami, ter se je spet začela približevati Zahodu, je prišlo do pogojev za dvostranski sporazum med Italijo in Jugoslavijo, s katerim bi se «rešilo» tržaško vprašanje. Seveda so ta pogajanja bila povsem protizakonita, ker sta obe državi določevali in upravljali območja (cono A za Italijo ter cono B za Jugoslavijo), ki jim nista pripadali, kar je seveda enako vredno upravljanju neke dobrine, ki ni v naši lasti. Jugoslovanska ter italijanska vlada sta namreč imeli le začasno civilno upravo Svobodnega tržaškega ozemlja, ne pa suverenosti – to pa ostaja še danes nespremenjeno. Italijanski in jugoslovanski politiki so zaradi tega izvedli pogajanja na skrivaj, skoraj tajno, da bi mednarodno skupnost in predvsem državljane Svobodnega tržaškega ozemlja podali pred vnaprej določeno in dovršeno dejstvo.  Kadar so potem povprašali ZN za ratifikacijo sporazuma, so v uradnem angleško/francoskem besedilu dodali opombo, kjer se jasno pove, da registracija kateregakoli sporazuma na ZN ne upošteva avtomatskega preverjanja, ali je le-ta v sporu z drugimi sporazumi (v primeru osimskega sporazuma je jasno, da ta krši pariško mirovno pogodbo in londonski sporazum). Na ta način so dobrih šestdeset let utišali t.i. “tržaško vprašanje”.

Poleg te juridične plati je treba upoštevati tudi odgovor s protesti tiste italijansko usmerjene politike proti osimskemu sporazumu – iste, ki dandanes se na isti sporazum nenehno sklicuje, kadar poskuša ovreči upravičeno predstavljene teze o obstoju STO-ja. Za takratne proteste se je spet pojavil stari moto, sicer pravilno posodobljen: “Contro Osimo boia chi molla!” 

Med posebno zagrizeno protesto, so manifestanti celo napadli ter okupirali urade občinskega sveta, kar je privedlo do političnega propada občinskega sveta. Protesti v Trstu – ki ni potem dosegla iste ravni kot v Kalabriji – so celo primerjali tisti v Kalabriji, kjer je v bieniju 1970-71 država morala poslati vojsko, da bi spet pridobila kontrolo nad mestom. Hvala Bogu se je potem v Trstu vse skupaj zaključilo brez večje škode. 

NOTE

Material za ta prispevek je bil odvzet iz poglavja “Contro Osimo boia chi molla” knjige Pietra Comellija Trieste a destra.

/ 5
Grazie per aver votato!