Intervju gospodu Silvanu Subani, bivšemu naredniku civilne policije.
Kako se imenujete? (kratek življenjepis)
Se imenujem Silvano Subani. Dodali so nam i, ker je moj oče (rojen leta 1900) bil vpoklican v vojsko leta 1918 (kjer je potem postal pod polkovnik), moral pa je postati Subani. Njegov brat in torej moji bratranci pa so Suban. Nekoč smo namreč živeli v Praprotu.
Ne glede na to sem se rodil leta 1928 (to se pravi, da bom praznoval 95 let prihodnjega marca). Nemci so me vzeli iz šole ter odposlali na delovno službo, v razredu z mano je bil tudi Francesco Paglia, ki je potem postal bojevnik.
Po zaključeni vojni je v Trst vstopila jugoslovanska vojska, kar ja za nas bila tragedija. Treba je namreč razumeti, da je Trst italianissimo, ker se tukaj govori italijansko in imamo italijansko kulturo, in bi zaradi spoštovanja slovenci morali govoriti italijansko.
Trst je italianissimo, ne pa italijansko mesto. To pa zaradi tega, ker smo imeli petsto let Avstrijo, ki nam je povezala pristanišče s Suecom. Kadar je tukaj prišla Italija, nas je dvajset let zaustavila, se “skregala” s Slovenci (ki so naši prijatelji) itd. Največja napaka Italije je bila ta, da ni uvedla, če že ne dvojezičnosti, vsaj poučevanje slovenščine v vseh šolah, ker je to treba storiti.
Tudi religija je v nekem smislu doživela prelom, ker so takrat prepovedali uporabo slovenščine in ženske, ki niso razumele italijanščine, niso mogle slediti pridigam. Ta je problem, ki ga ni tržaška škofija nikoli povsem rešila.
Po dvainštiridesetimi dnevi so prišli Angleži, ki so nas rešili, ker so poslali stran Jugoslovane. Za tem je Pariška mirovna pogodba ustanovila Svobodno Tržaško Ozemlje, ki je bilo sestavljeno iz dveh območij: cono A so devet let upravljali zavezniki, cono B pa vlada iz Beograda – ne vlada iz Ljubljane -, torej centralna jugoslovanska vlada. Tukaj smo imeli lastni denar in lastne zakone, čeprav je kar nekaj italijanskih zakonov ostalo, ker kot veste, mednarodno pravo zahteva, da se na okupiranem ozemlju aplicirajo, če je le mogoče, zakoni prejšnje države. Marca leta 1953 so odločili, da bo Italija pridobila civilno upravo cone A, Jugoslavija pa cone B. Američani pa so “prodali” cono B Jugoslaviji, ker so hoteli imet tampon državo s komunističnim blokom.
Ta je zgodovina Trsta, ki je nihče noče priznati.
T.i. “Fatti del ‘53” niso torej imeli nikakršnega smisla, ker je bilo že določeno, da bo tukaj prišla Italija.
Zakaj je torej prišlo do nemirov? Ker so hoteli uničiti prefekturo. Granate, ki so takrat vrgli (tudi Paglia, ki je hodil z mano v šolo), so v bistvu škodile samim Italijanom, ker je takrat bil prefekt Paluta, ki je bil italijanski uradnik. Torej so bombe metali v bistvu proti Italijanom, ne da so s tem poslali Britance stran…kaj pa so hoteli novo vojno z Anglijo za tem, ko so vojno izgubili?
Med drugim tisti, ki je umrl, Zabadin, je dobil strel v ramo, ki je prihajal iz visokega. Tukaj je vmes italijanska tajna služba. Drugi pa so bili pokončani, ker so metali granate na prefekturo.
Kakšen čin pa ste imeli v takratni civilni policiji?
Bil sem narednik. Jaz nisem bil prisoten, kadar so se ti dogodki dogajali. Jaz sem bil prisoten samo ponoči, kadar so napadli sedež stranke Fronte per l’Indipendenza, ker jih je motila.
In katera naročila ste prejeli?
Morali smo zagotoviti javni red. Kadar sem prišel je že bilo vse uničeno, pa smo vseeno hoteli preprečiti, da bi spet sežigali pohištvo in dokumente. Predsedovali smo celo noč, potem so prišli drugi.
O tej temi bi svetoval zelo lepo narejeno knjigo profesorice Melli, ki uči v Bari, z naslovom I morti del ‘53, kjer podrobno razloži ozadje tudi z dokumenti, ki jih je pridobila iz angleških arhivov. O tem noče nihče govoriti, ker so to bili mrtvi po nepotrebnem.
Torej začetek t.i. tržaške vstaje ni bil recimo poljuden, ampak so ga zrežirale tajne službe?
Kolikor vem jaz so italijanske tajne službe imele glavno vlogo. Nam policistom so ukazali, naj zaustavimo katerokoli italijanski poskus vstaje, to pa zaradi tega, ker v hipu, ko bi v Trst stopil prvi italijanski vojak, istočasno bi lahko tudi Jugoslovani vstopili.
Potem je vsa zgodba Tržačanov, ki so se izselili v tujino. Predvsem raziskovalci, ki niso bili v skladu s PD – z gibanjem leta 1968 – so sedaj v tujini. To pa je druga stvar.
Če zamenjamo temo, nas je zanimalo, kakšno je bilo podnebje v mestu v tistih letih, med 1947 in 1954. Najbrž je bilo napeto, kako ste to preživljali…
Podnebje je bilo vedno napeto. Kadar so bile italijanske manifestacije, so se vedno pojavili protestniki iz Kavane in Viala, med katerimi znan fašist Menia. Tudi med Slovenci je bilo nekaj trdih nacionalistov – lahko, da Slovenci so bili bolj nacionalisti od tržaških Italijanov. Kadar so prihajali dol, smo morali obdržati obe strani. Moram povedati, da ni nikdar prišlo do sporov. So manifestirali, so protestirali, mi smo imeli nekaj ranjencev, oni tudi. Vse pa se je zaključilo s tem.
Treba je tudi upoštevati, da v prvih letih ni bilo še mirovne pogodbe. Jugoslavija je torej bila ponosna na lastno zmago, ker je Italija izgubila vojno, to je treba ponoviti.
Z ekonomskega vidika, kateri je bil takrat denar v STO?
Imeli smo AM Lire. Jaz jih imam še kar nekaj doma, bi bilo lepo organizirati eno razstavo…
Potem so prišle italijanske Lire, ker kot sem prej povedal, so italijanski zakoni bili vseeno veljavni. V coni B pa so imeli posebno vrsto dinarja, ne pa jugoslovanski dinar.
Bom povedal več. Na začetku sem bil inštruktor v uradni šoli, kjer nikoli niso hoteli popravljati stražarnice, kamor sem hotel postaviti tablo v spomin na civilno policijo, ker je bila tam naša šola. Tam smo se naučili policirati kot v Londonu, po mnenju drugih smo bili najboljši policisti na svetu. Nočejo se spominjati, ker to moti.
Nekega dne so nas vprašali, kdo pozna slovenščino: ker – so pravili – ko bo bilo ustanovljeno STO bodo prišli policisti tudi iz cone B v naši šoli.
Ne glede na to pa je ekonomska plat bila čudovita, ker so američani imeli polno denarja, kavarne so bile polne, takrat je bila po modi džez glasba, za katero smo bili vsi angažirani.
Kako je bila organizirana policija (klicanje, vodenje itd.)?
883 – leta 1947 ta je bila telefonska številka policije. Med drugim smo že takrat imeli avtomobile opremljene z radiom.
Koliko ste bili stari, ko ste vstopili v policijo?
Vstopil sem leta ‘47, kadar sem imel 19 let. Potem ko je prišla Italija, smo vstopili v italijansko policijo, čeprav sem jaz dobil službo kot uradnik na univerzi, kjer sem ostal trideset let. Tam sem s študenti doživel proteste in nemire iz leta ‘68.
Tukaj je vedno manjkal spomin na zaveznike, ker zgleda, kot da so nas okupirali, kadar so nas v resnici osvobodili.
Ko ste bili v civilni policiji, ste se kdaj bali, da bi lahko izbruhnila vojna z Jugoslovani?
Ne, ker smo imeli Angleže in Američane, ki so nas ščitili.
Še nekaj: napisali ste tudi knjigo na to temo, kajne?
Da. Naslov je La polizia triestina in govori izključno od civilne policije s priporočili na dejstva in dogodke, ki so se takrat dogajali.