“Vrnitev” Trsta Italiji v dogodkih iz let 1952 – 1953
Krvavi dogodki, ki so se v Trstu odvijali med letoma 1952 – 1953, so imeli ogmomen zgodovinski pomen, saj so zaveznike (t.j. Ameriko in Veliko Britanijo) prisilili najti hitro rešitev na t.i. “tržaško vprašanje”, t.j. vprašanje o administraciji naše zemlje po Drugi svetovni vojni.
Vse se je počelo na začetku 1951-tega leta, ko je prišlo do nadomestitve generala Aireya (ki je bil pro-italijansko usmerjen) z nepristranskim generalom Wintertom. To je posredno nakazovalo, da so zavezniki hoteli dokončno rešitev problema povojne administracije Svobodnega tržaškega ozemlja, ki bi ugajala tako Italiji kot, predvsem, Jugoslaviji. Jugoslavija, po trenju s Sovjetsko zvezo iz leta 1948, je namreč začela proces približevanja Zahodu, po drugi strani pa je skušala legitimirati egemonska hotenja zoper cono B STO-ja, prav tako kot se je Italija zgledovala na cono A. Mesto je imelo ključni pomen pri načrtovanju morfologije nove povojne Evrope, ki je takrat začenjala cveteti – Evrope, razdvojene na Vzhodu pod vplivom Sovjetske zveze, na Zahodu pa ZDA. V tej luči se razume pomembnost trenja med Titom in Stalinom, ki je privedlo do izgona Jugoslavije iz Kominterna (internacionale komunistov). Sovjetska zveza je bila namreč za ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja kot suvereno in samostojno državo – v ta namen je leta 1954 (na višku krize med Italijo in Jugoslavijo) predlagala švicarskega polkovnika Hermanna Flückigerja za guvernerja (istega je že predlagalo Združeno kraljestvo leta 1947) – medtem ko so zavezniki predlagali delitev ozemlja STO med Italijo in Jugoslavijo. To je privedlo leta 1948 do sklenitev t.i. “tristranske opombe” (it. nota tripartita), ki je ponujala Sovjetski zvezi vrnitev Trsta italijanskim oblastem češ, da je v coni B Jugoslavija že ustvarila neke vrste samoupravljanja (ki je tako kršil mirovno pogodbo).(I)
Upoštevajoč dejstvo, da tristranska opomba ni imela nikakršne operativne vrednosti (Italija je namreč pridobila civilno administracijo Trsta šele leta 1954), je pomen pogodbe treba iskati drugje: treba je upoštevati volitve, ki so se izvršile v Italiji leta 1948. Italija je, poleg Krščanske Demokracije, imela najmočnejšo in najboljše organizirano komunistično partijo zahodne Evrope (PCI – Partito Comunista Italiano), ki je zaveznikom grozila, da bi v primeru zmage spremenila Italijo v komunistično državo, ki bi se neizogibno približala Sovjetski zvezi, kar bi – posredno – vplivalo na Trst, saj bi potem tudi Italija zahtevala ustvaritev STO-ja kot samostojno državo – kot vse komunistične partije, tudi italijanska komunistična partija je raje upoštevala politično vizijo Kremlina na pram notranjih državnih interesov.
Na volitvah je zmagala Krsčanska Demokracija, ki je bila nedvomno zvesta zaveznikom, kar je začasno izničilo nevarnost komunizma. Ostajala je Jugoslavija ki se je tedaj začenjala ozirati zahodu. Tako je Amerika skušala “kupiti” Jugoslavijo s tem, da je tej državi znatno povečala ekonomske pomoči (ki so že bile velike). Tako so na koncu leta 1950 ZDA odobrile t.i Yugoslav Emergency Relief Assistance, kar je Jugoslaviji zagotavljalo 38 milijonov tolarjev odvečnega kredita. Zaradi vse večjega interesa zaveznikov na Jugoslavijo je tudi Italija predstavila lastne zahteve, in sicer da bi se Trst spet vrnil Italiji. Tako so novembra 1951 začela pogajanja (ob priliki VI skupščine OZN), kjer je Bebler predstavljal Jugoslavijo, medtem ko Guidotti je bil predstavnik Italije. Neposredno povezane s temi pogajanji so notranje volitve STO-ja, ki bi se morale začetno vršiti jeseni 1951, so pa bile premeščene na drugo leto zaradi neprestanega pritiska iz strani Italije, ki je hotela na vsak način preprečiti zmago strank, ki so terjale za neodvisnost (te sta bili «Fronte dell’Indipendenza» ter «Blocco triestino»).
Pogajanja z Jugoslavijo niso privedle do ničesar konkretnega, saj je Jugoslavija trdila status quo Trsta kot glavno točko iz katere ètartati, nasprotno Italija pa je upoštevala tristransko opombo kot ključno. Italija je med drugim trdila paradigmo “etničnega teritorija”, kar bi ji zagotavljalo, poleg Trsta, celotni obalni tlak Svobodnega tržaškega ozemlja, medtem ko je Jugoslavija leta 1952 predlagala italijansko-jugoslovansko skupno administracijo, s triletno zamenjavo vlade. Iz take nejasne situacije se je v Trstu zbrala cela vrsta pobud – ob priliki obletnice mirovne pogodbe (10. februarja) – ki so imele kot cilj predstaviti neločljivo povezavo med Trstom in Italijo. Župan Bartoli je celo sklical domoljubno manifestacijo 20. marca, ob priliki obletnice tristranske opombe, poleg ustanovitve odbora za obrambo italijanske identitete Trsta in Istre (it. «Comitato per la difesa dell’italianità di Trieste e dell’Istria»), ki je združeval intelektualce, vojne veterane, ter predstavnike vsevrstnih krožkov, društev in italijanskih organizacij.
Potek manifestacije je splošno znan, tukaj bomo le na kratko opisali glavne dogodke.
Zaradi vse večje propagandne pomembnosti iniciative (ki je po planih obsegala tudi objavo kratke brošure) in jasnega proti-jugoslovanskega čutenja manifestantov, je gen. Winterton prepovedal manifestacijo. Zaradi tega je v mestu počil protest, kar je privedlo do spopadov med manifestanti in civilno policijo tako, da se je na koncu dneva štelo 61 aretiranih, 30 civilnikov in nekaj policistov lažje poškodovanih; naslednji dan je prišlo do manjših spopadov; 22. marca pa je prišlo do novih množičnih spopadov in škvadrističnih dejanj, saj so manifestanti napadli angleško knjižnico v ulici Beccaria, kino «Principe», sedež NAAFI v ulici Coroneo, British Officers Club pri Tergesteju, sedež YMCA, American Store v ulici Largo Barriera Vecchia, poskusili so tudi napasti sedež stranke «Fronte dell’Indipendenza» ter spopad s civilno policijo je hudo poškodoval trgovino «Pitassi».
Ne glede na spopade je manifestacija dosegla, vsaj okvirno, nastavljen cilj: javno mnenje je bilo osredotočeno na Trst in v raznih italijanskih mestih je prišlo med 25. in 27. marcom do podobnih manifestacij.
7. junija 1953 je padla vlada, saj je bivši predsednik De Gasperi izgubil volitve, ter je bila nadomeščena z vlado Pella. Marca istega leta je umrl Stalin, kar je bil vzrok za ponovno približevanje Jugoslavije Sovjetski Zvezi. Pella, med predstavnim govorom nove vlade, je močno podčrtal kontrast z Jugoslavijo, ter trdil, da mora Italija braniti lastne interese na mednarodni ravni. Tito je na ta govor prek opombe, katero je Italija prejela v obnovljeni verziji ameriške agencije American Press (ne pa originala prek jugoslovanske Jugo Press), kar je privedlo do nesporazuma v interpretaciji, ki je kazala, da je namen Jugoslavije aneksija cone B.
Pella je odgovoril tako, da je mobiliziral vojsko na jugoslovanske meje. Tito je v govoru dejal, da če Italija hoče vojaško okupirati Trst in šele potem odpreti pogajanja z Jugoslavijo za cono B, je edina rešitev internacionalizacija Trsta ter aneksija slovenskega zaledja v Jugoslavijo. Pella je po svoji strani predlagal, da se uvede plebiscit na celotno ozemlje STO-ja; Jugoslavija je predlog zavrgla.
Prav takrat sta se ZDA in Velika Britanija odločili za definitivno rešitev tržaškega vprašanja tako, da sta podelili cono A pod civilno administracijo Italiji. Čeprav je ta rešitev bila definitivna je Amerika hotela obdržati dokaj tajne vzroke; tako je prišlo 8. oktobra do sporočila o dokončnem zaključku ameriško-angleške administracije (it. GMA) ter začetek italijanske civilne administracije.
Pri tem pa zavezniki niso upoštevali Jugoslavije, ki je kot odgovor mobilizirala Jugoslovansko Ljudsko Armado ter dejala, da v primeru vstopa italijanov v cono A, tudi jugoslovanski vojaki bodo vstopili. Vse to je privedlo v mestu do nove manifestacije, ob priliki obletnice italijanske zmage v Prvi svetovni vojni 4. novembra. Četudi je gen. Winterton izdal prepoved, je župan Bartoli vseeno postavil italijansko zastavo na občino. Civilna policija je zastavo zaplenila, sledeči dan pa se je pred občino zbrala množica ljudi in zahtevala, naj se italijansko zastavo spet postavi. Prišlo je do spopada s policijo, kjer sta bili poškodovani angleško oklepno vozilo ter jeep civilne policije; na polovici jutra je obilno število ljudi napadlo in povsem uničilo sedež stranke «Fronte per l’Indipendenza», odnesli pohištvo na cesto ter ga sežgali. Na Velikem trgu je prišlo do novega nasilja, ki je povzročil dva mrtva in cež trideset ranjenih; pok raznih ročnih granat je za tem povzročil še dva mrtva ter desetino ranjenih.
Vse to dogajanje je bilo ključno za propagandne namene več italijanskih časopisov, kar je vplivalo celo na govor občinskega svetnika Krščanske Demokracije (DC), ki je bil v bistvu propagandni govor. (II)
Zavezniki so skušali priti do srečanja med štirimi državami, kar pa se ni dalo, zaradi tega so prisilili Italijo na pogajanja, ki so privedla, 5. oktobra 1954, do podpisa Londonskega sporazuma med Italijo, ZDA, Veliko Britanijo in Jugoslavijo, ki je “dokončno” zaključil tržaško vprašanje.
Note:
(I) it. “[…] il carattere della zona jugoslava è stato del tutto alterato e che virtualmente la zona è stata incorporata alla Jugoslavia attraverso procedure che non rispettano il desiderio manifestato dalle popolazioni di dare a questo territorio una vita democratica indipendente”
(II) Med govorom je župan dobesedno dejal: “Amici, bruciamo nella fiamma dell’amore della patria, della libertà, della civiltà che ci accomuna, le nostre divergenze ideologiche e uniamoci, per far fronte al comune pericolo. Mentre noi litighiamo, a pochi chilometri di distanza, sta il nemico, guatando ed annusando la preda agognata, e gode di ogni segno di debolezza che noi diamo con i nostri dissensi”.
Gradivo za ta članek je bilo vzeto iz poglavja “I fatti del ’52-’53” knjige Nazionalismo e neofascismo nella lotta politica al confine orientale 1945-75 regionalnega inštituta za zgodovino osvobodilnega gibanja v Furlaniji – Julijski krajini (Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli – Venezia Giulia).